Harry Potter Jetnik iz Azkabana

[ Pobierz całość w formacie PDF ]

je zavpila, naj sedejo na metle; sli{al je tako ali tako ni nih~e, a so
jo vseeno razumeli. Harry je povlekel desno nogo iz blata, ki je ob
tem mastno klokotnilo, in jo zavihtel prek ro~aja Nimbusa. Madam
Hoops je vtaknila pi{~alko med ustnice in zapihala vanjo; `vi`g je bil
tako pridu{en, kot bi stala na drugem koncu igri{~a. Vsi so se pognali
navzgor.
Harry se je dvigal hitro, toda kljub temu ga je zaradi vetra
nekoliko zana{alo. Metlo je umiril, kolikor se je dalo, in za~el iskati
zviz.
^ez pet minut je bil premo~en do ko`e in komaj je razlo~il svoje
soigralce od nasprotnikov, kaj {ele da bi opazil mali zviz. Letal je sem
ter tja po igri{~u, mimo {krlatnih in rumenih zmazkov. Pojma ni imel,
kaj se dogaja, saj zaradi vetra ni sli{al komentatorja. [tamf bi ga `e
dvakrat skoraj zbil z metle, saj ga je zaradi de`ja opazil {ele zadnji
trenutek.
Izgubil je ob~utek za ~as. Vse bolj se je moral naprezati, ~e se je
hotel obdr`ati na metli. Nebo je {e bolj potemnelo, da je bilo, kot bi
se `e mra~ilo.
Tik preden se je spet zabliskalo, je za trenutek zasli{al pi{~alko
madam Hoops. Ob svetlobi strele pa je skozi de`ne kaplje razlo~il
Oliverja, ki jim je mahal, naj pristanejo. Vsa ekipa je pljusknila v
mehko blatno brozgo, ki je prekrivala igri{~e.
"Za odmor sem prosil!" je zarjovel Wood. "Pridite, gremo z de`ja..."
Stisnili so se pod velik de`nik na robu igri{~a. Harry si je snel
o~ala in jih hitro obrisal v pla{~.
"Kak{en je rezultat?"
"Za petdeset to~k vodimo," je rekel Oliver, "ampak ~e kmalu ne
ujame{ zviza, se bo igra zavlekla v no~."
"S temle na nosu ga `e ne bom," je Harry obupano pokazal na o~ala.
Takrat se je tik za njim prikazala Hermiona. Pla{~ je dr`ala nad
glavo in prav zadovoljno se je smehljala.
"Ne~esa sem se domislila, Harry! Daj mi o~ala! Hitro!"
Podal ji jih je in vsa ekipa je z zanimanjem opazovala, kaj bo
napravila z njimi. Hermiona je s palico potrkala po njih in rekla:
"Odbilicos!"
"Na," je rekla in mu jih vrnila. "De` te ne bo ve~ motil!"
Oliver jo je pogledal, kot bi bil ~isto zatrapan vanjo.
"Izvrstno!" je hripavo zaklical za njo, saj je `e od{la nazaj na
tribuno. "No, gremo zmagat!"
Hermionin urok je res opravil svoje. Harry je bil {e vedno
premra`en in bolj premo~en kot kdaj prej, a zdaj je vsaj videl.
Skrajno odlo~no se je z metlo poganjal skozi nemirni zrak, se oziral v
vse smeri za zvizom, se izogibal {tamfoma, se umaknil s poti
Diggoryju, ki mu je oslepljen od de`ja privr{al naproti...
Nebo je spet razsvetlila strela, ki ji je nemudoma sledil grom.
Tekma je postajala vse bolj nevarna. ^imprej mora ujeti zviz, sicer...
Obrnil se je, da bi odletel nazaj na sredino igri{~a, ko je naslednji
blisk osvetlil tribuno. Na njej je zagledal nekaj, kar ga je popolnoma
zamotilo: obris velikanskega ~rnega psa z razmr{eno dlako, ki je
nepremi~no sedel za najvi{jo, prazno vrsto na tribuni.
Harryjeve otrple roke so spustile ro~aj in Nimbus se je pognal
proti tlom. Ko ga je kon~no spet obvladal in si spred o~i umaknil
razmo~ene lase, se je spet zazrl proti tribuni. Pes je izginil.
"Harry!" je obupano zavpil Oliver, ki je kro`il okoli gryfondomskih
ko{ev. "Harry, za tabo je!"
Harry se je divje ozrl. Cedric Diggory je `e drvel prek igri{~a in
na pol poti med njima se je med debelimi de`nimi kapljami svetlikala
drobna zlata pikica...
Harry se je hitro splo{~il ob metlin ro~aj in se pognal proti
zvizu.
"Daj, daj!" je zavpil na Nimbus, de` pa mu je neusmiljeno bi~al
obraz. "Hitreje!"
A takrat je na igri{~e legla ~udna, srhljiva ti{ina. Veter ni ponehal,
a bilo je, kot bi pozabil rjoveti. Harry se je po~util, kot da je nekdo
udu{il vse zvoke, kot bi oglu{el. Kaj se dogaja?
Potem pa ga je zajel tisti znani, grozljivi hlad in se mu zalezel v
kosti. Na igri{~u pod njim se je nekaj premikalo...
Pozabil je na zviz in pogledal navzdol.
Pod njim je stalo vsaj sto morakvarjev in vsi so svoje zakrinkane
obraze obra~ali navzgor, naravnost proti njemu. Zdelo se mu je, da se
mu v prsih nabira ledeno mrzla voda, hlastal je za zrakom, premrla
plju~a pa ga niso ve~ ubogala.
In spet je zasli{al tisti glas... `enski glas... Tiste krike... ki so
postajali vse mo~nej{i... razlo~nej{i...
"Ne Harryja, ne Harryja, prosim, samo njega ne!"
"Umakni se, trapa... Umakni se, ~e ti re~em..."
"Ne Harryja, prosim, ne, ubij mene, ubij mene namesto njega!"
Pred o~mi je videl samo {e meglo... Kaj sploh dela? Leti na
metli? Zakaj? Tisti `enski bi moral pomagati... Umrla bo... Ubil jo bo...
Padal je, padal skozi ledeno meglo.
"Ne Harryja! Prosim... Usmili se ga..."
Prediren glas se je zakrohotal, `enska je zakri~ala in Harryja je
zmanjkalo.
"[e dobro, da so bila tla mo~no razmo~ena."
"Prepri~an sem bil, da je z njim konec."
"Pa si niti o~al ni razbil."
Harry je sli{al glasove, ki so {epetali nad njim, ni pa razumel, o
~em govorijo. Niti sanjalo se mu ni, kje je, kako je pri{el tja in kaj
je po~el pred tem. Vedel je samo to, da ga vse boli, kot bi ga nekdo
po{teno premlatil.
"^esa tako groznega nisem {e nikoli videla."
Ja, grozno je bilo... Stra{no! Zakrinkane postave... Mraz... Kriki...
V trenutku je odprl o~i. Le`al je na postelji v ambulanti. Okoli
njegove postelje se je drenjala gryfondomska ekipa, od peta do glave
zamazana z blatom. Ob njem sta bila tudi Ron in Hermiona, ki sta
bila videti, kot bi ravnokar padla v plavalni bazen.
"Harry!" je vzkliknil Fred, ki je bil blatu navkljub ~isto bled.
"Kako se po~uti{?"
Kako se po~uti? Kot bi mu nekdo v glavi nahitro previjal spomin.
Strela... Krut... zviz... in morakvarji.
"Kaj se je zgodilo?" je vpra{al in tako nenadno sedel, da so vsi
zajeli sapo.
"Padel si z metle," je pojasnil Fred. "Z najmanj desetih metrov."
"Mislili smo, da se bo{ ubil," je rekla Alicija, ki se je tresla.
Hermiona je nakratko zacvilila. O~i je imela ~isto objokane.
"Kaj pa tekma?" je vpra{al Harry. "So jo prestavili?"
Nih~e ni rekel niti besede. Harry bi se od groze skoraj spet
onesvestil.
"Menda nismo... izgubili?!"
"Diggory je ujel zviz," je povedal George. "Tik po tem, ko si padel.
Ni videl, kaj se dogaja. Ko te je zagledal na tleh, je posku{al
Hoopsovo prepri~ati, da razveljavi tekmo. Ampak po{teno so zmagali...
Celo Oliver je priznal, da so."
"Kje pa je Oliver?" je vpra{al Harry, ki je nenadoma ugotovil, da
kapetana ni ob postelji.
"[e zmeraj je pod tu{em," je pojasnil Fred. "Mislim, da se posku{a
utopiti."
Harry je glavo zakopal pod odejo. Fred ga je zgrabil za ramo in
ga divje stresel.
"Daj, no, Harry. Zviz si do dana{nje tekme {e zmeraj ujel."
"Enkrat je moralo priti do tega, da ga nisi," ga je tola`il George.
"Sezone {e ni konec," je nadaljeval Fred. "Za sto to~k smo izgubili.
Ampak ~e bi Drznvraanovci premagali Pihpuffovce, mi pa
Drznvraanovce in Spolzgadovce..."
"Pihpuffovci bi morali izgubiti za vsaj dvesto to~k," je pristavil
George.
"^e pa premagajo Drznvraanovce..."
"Ne, ti so predobri. ^e pa bi Spolzgadovci izgubili proti
Pihpuffovcem..."
"Vse je {e v zraku."
Harry, ki je medtem spet legel, ni rekel nobene. Izgubili so...
Prvi~ v `ivljenju je izgubil tekmo. [ Pobierz całość w formacie PDF ]

Tematy